Spoštovani!
V ponedeljek 1.7. 2013 smo se po potepanju po Ljubljani odločili , da gremo k vam na pico . Bilo nas je osem oseb in to midva z ženo in pa šest tujcev . Naročili smo dve družinski pici . Ko nam je natakar prinesel krožnike , smo se zgrozili nad čistočo , saj so bili vsi umazani , kot , da nebi bili pomiti . Po naši reklamaciji krožnikov nam je natakar prinesel druge, ki so bili malo boljši, vendar za tako restavracijo kot je vaša bi morali gledati pozorneje na čistočo . Mislim , da je čistoča jedilnega pribora na prvem mestu . Naju z ženo je bilo sram , da se je kaj takega zgodilo , saj do sedaj sva bila že večkrat pri vam pa je bilo vse v redu . Lep pozdrav Klevišar.
Bili smo u subotu u obilasku Slovenije.Svratili i do Ljubljane.
Preko putničke agencije Art-Travela iz Zagreba.Raspitivali se gdje pojesti najbolju pizu u Ljubljani.Pa su nam preporučili Vas.Bila je izvrsna.s puno sira.Preporučamo se i sljedeći put.Pozdrav Iva
Na vratih v vašo pizzerijo sem zasledila oglas za pomoč v strežbi. Trenutno sem na zavodu in rabim honorarno delo. Če je delovno mesto še prosto me prosim pokličite na mobitel 031 269 950 ali mi pa sporočite po elektronski pošti kdaj se naj oglasim na razgovoru.
Vladimir Gajšek
Tesarska 16
1000 Ljubljana
e-pošta: vladimir_gajsekahoo.com
V Ljubljani, dne 9 avgust 2011 ponedeljek,
Obvestilo o nasilnem obnašanju pri Vas zaposlenega picopeka Arifa
Ob 17:00 ko sem si pripravil pozno kosilo, sem zaslišal, kako jetreščilo na moja vrata, stopil sem in jih odprl in videl pri Vas zaposlenega picopeka Arifa – ne vem,kako sepiše, saj prikriva -, kako nemarno in surovo je brcal od druge stene mojo vrečko s smetmi,ki jih še, ker sem doma, nisem odnesel, pa tudi dve metli, en močo, smetišnico z metlico, ogrodje za skulpturo.
Ves čas je jezno brcal, medtem ko sem mirno zlagal stvari nazaj.
Arifu, ki se mu cedi iz noge nenehno baje nezaceljiva rana, sem že pomagal: kupil sem mu drag praek za rane, mu svetoval knajpanje in zdrv način življenja, delno me je poslušal, tako kot verjetno tudi zdravnika. Posojal sem u vanje, ko ga je hotela gazdarica izgnati, sem mupomagal iskati novo ljubljanswko bivališče, tudi sem mu svetoval, da bi si našel ustreznejše delovno mesto, kjer ne bi stal, saj se mu sicer rana na nogi res ne bonikoli zacelila.
Da je nekaj z Arifom narobe, sem izvedel, ko mi je4 očital, da sem,slovenski poklicni pisatelj in nevladni diplomat, češ – četnik. Povprašal sem ga, kako da trdi nekaj tako neumnega, pa mi je odvrnil, da semčetnik zato, ker mi je ime – Vladimir. Takrat sem ga samo objel in mu rekel za take neslanosti, da lahko povem Naždeždu Geabusu, mufiji v Ljubljani, morda tudi Poriću, ki ju dobro poznam in smo že sodelovali na družbenih javnih forumih.
Tokrat sem izrekel nasilnemu Arifu, da ga štejem poslej za človeka brez osebnega dostojanstva in za nasilneža – kajti takole bi naj delal svojiženi in otrokom, pa bi rad videl, kako bi ga Bosna gledala, kako njegovi domači. Kot vs kaže,deluje takoArf, s katerim sva se prej odlično razumela, pod vplivom tujke gazdarice, ki mu, neprijavljenemu, oddaja sobico. Z njo in stanovalcem, psihiatrično obravnavanim psihonevrotikom kot bivšim kaznjencem, pa tudi z mladim kompanjonom, delujčimi v panoviji, sem v sporu- psihonevrotik me je že tudi prwetepal, prav tako nebogjenegaa osdarelega težkega invalida, skupaj sože bili na sodišč, medtem ko pretepača sam sodno preganjam.
Arif to dobro ve, je pa nabdreno nahujskan, da je izgubil vsako mero ne le spodobnosti, ampak tudi čut za medčloveški odnos. Kako bo vzgajal svoje otroke, kakšen oče neki bo Arif, če in ko podlega hudobiji, sovražnosti in krivičnosti? Kako je s človekom, ki izgubi v očeh drugih čast in dobro ime zaradi nasilnega obnašanja? Mu je res vseeno? Razumem psihiatrično obravnavanega psihnoverotika, bivšega kaznjenca, ki je naveren sebi in drugim, ni mi pa prav, ko vidim, da tudi zdaj Arif začenja drseti osebnostno in postaja nasiln, čprav pod vplivom gazdarice, ki mu oddaja, tujka, sobo.
Obveščam Vas zato, da Arifu pomagate, da pride k sebi in se odpove nasilju, kajti konec tega nasilja ni kaj drugega kot – novo nasilje.
Vladimir Gajšek, slovenski književnik in nevladni diplomat
Mnenja (13)
Miro 05. jul 2013 ob 18:54
Spoštovani!
V ponedeljek 1.7. 2013 smo se po potepanju po Ljubljani odločili , da gremo k vam na pico . Bilo nas je osem oseb in to midva z ženo in pa šest tujcev . Naročili smo dve družinski pici . Ko nam je natakar prinesel krožnike , smo se zgrozili nad čistočo , saj so bili vsi umazani , kot , da nebi bili pomiti . Po naši reklamaciji krožnikov nam je natakar prinesel druge, ki so bili malo boljši, vendar za tako restavracijo kot je vaša bi morali gledati pozorneje na čistočo . Mislim , da je čistoča jedilnega pribora na prvem mestu . Naju z ženo je bilo sram , da se je kaj takega zgodilo , saj do sedaj sva bila že večkrat pri vam pa je bilo vse v redu . Lep pozdrav Klevišar.
mateja 18. mar 2013 ob 16:24
Pozdravljeni!
Iščem študentsko delo za med poletnimi počitnicami - zanima me, ali potrebujete koga za strežbo, čiščenje oz. kakršno koli pomoč pri delu.
Prosim, da me v vsakem primeru kontaktirate na e-mail in se vam v primeru ugoditve moje prošnje lepo zahvaljujem
Mateja Z.
Iva 15. okt 2012 ob 10:22
Bili smo u subotu u obilasku Slovenije.Svratili i do Ljubljane.
Preko putničke agencije Art-Travela iz Zagreba.Raspitivali se gdje pojesti najbolju pizu u Ljubljani.Pa su nam preporučili Vas.Bila je izvrsna.s puno sira.Preporučamo se i sljedeći put.Pozdrav Iva
Masa 26. jun 2012 ob 14:59
katastrofa solate. piscancja solata z piscancem iz hladilnika, kje ste to videli!?
katarina Vrbec 22. jun 2012 ob 10:51
Pozdravljeni!
Na vratih v vašo pizzerijo sem zasledila oglas za pomoč v strežbi. Trenutno sem na zavodu in rabim honorarno delo. Če je delovno mesto še prosto me prosim pokličite na mobitel 031 269 950 ali mi pa sporočite po elektronski pošti kdaj se naj oglasim na razgovoru.
LP!
Katarina Vrbec
Vladimir Gajšek 29. avg 2011 ob 19:44
Vladimir Gajšek
Tesarska 16
1000 Ljubljana
e-pošta: vladimir_gajsekahoo.com
V Ljubljani, dne 9 avgust 2011 ponedeljek,
Obvestilo o nasilnem obnašanju pri Vas zaposlenega picopeka Arifa
Ob 17:00 ko sem si pripravil pozno kosilo, sem zaslišal, kako jetreščilo na moja vrata, stopil sem in jih odprl in videl pri Vas zaposlenega picopeka Arifa – ne vem,kako sepiše, saj prikriva -, kako nemarno in surovo je brcal od druge stene mojo vrečko s smetmi,ki jih še, ker sem doma, nisem odnesel, pa tudi dve metli, en močo, smetišnico z metlico, ogrodje za skulpturo.
Ves čas je jezno brcal, medtem ko sem mirno zlagal stvari nazaj.
Arifu, ki se mu cedi iz noge nenehno baje nezaceljiva rana, sem že pomagal: kupil sem mu drag praek za rane, mu svetoval knajpanje in zdrv način življenja, delno me je poslušal, tako kot verjetno tudi zdravnika. Posojal sem u vanje, ko ga je hotela gazdarica izgnati, sem mupomagal iskati novo ljubljanswko bivališče, tudi sem mu svetoval, da bi si našel ustreznejše delovno mesto, kjer ne bi stal, saj se mu sicer rana na nogi res ne bonikoli zacelila.
Da je nekaj z Arifom narobe, sem izvedel, ko mi je4 očital, da sem,slovenski poklicni pisatelj in nevladni diplomat, češ – četnik. Povprašal sem ga, kako da trdi nekaj tako neumnega, pa mi je odvrnil, da semčetnik zato, ker mi je ime – Vladimir. Takrat sem ga samo objel in mu rekel za take neslanosti, da lahko povem Naždeždu Geabusu, mufiji v Ljubljani, morda tudi Poriću, ki ju dobro poznam in smo že sodelovali na družbenih javnih forumih.
Tokrat sem izrekel nasilnemu Arifu, da ga štejem poslej za človeka brez osebnega dostojanstva in za nasilneža – kajti takole bi naj delal svojiženi in otrokom, pa bi rad videl, kako bi ga Bosna gledala, kako njegovi domači. Kot vs kaže,deluje takoArf, s katerim sva se prej odlično razumela, pod vplivom tujke gazdarice, ki mu, neprijavljenemu, oddaja sobico. Z njo in stanovalcem, psihiatrično obravnavanim psihonevrotikom kot bivšim kaznjencem, pa tudi z mladim kompanjonom, delujčimi v panoviji, sem v sporu- psihonevrotik me je že tudi prwetepal, prav tako nebogjenegaa osdarelega težkega invalida, skupaj sože bili na sodišč, medtem ko pretepača sam sodno preganjam.
Arif to dobro ve, je pa nabdreno nahujskan, da je izgubil vsako mero ne le spodobnosti, ampak tudi čut za medčloveški odnos. Kako bo vzgajal svoje otroke, kakšen oče neki bo Arif, če in ko podlega hudobiji, sovražnosti in krivičnosti? Kako je s človekom, ki izgubi v očeh drugih čast in dobro ime zaradi nasilnega obnašanja? Mu je res vseeno? Razumem psihiatrično obravnavanega psihnoverotika, bivšega kaznjenca, ki je naveren sebi in drugim, ni mi pa prav, ko vidim, da tudi zdaj Arif začenja drseti osebnostno in postaja nasiln, čprav pod vplivom gazdarice, ki mu oddaja, tujka, sobo.
Obveščam Vas zato, da Arifu pomagate, da pride k sebi in se odpove nasilju, kajti konec tega nasilja ni kaj drugega kot – novo nasilje.
Vladimir Gajšek, slovenski književnik in nevladni diplomat
Dodaj komentar za Pizzeria Ljubljanski dvor